Sedem dolgih let
Sedem, ja sedem let je minilo kar je zadnjič peljal gojzarje na sprehod. Lenuh leni. Izgovorov v vmesnem času je bilo milijon (ne bom jih našteval). Star slovenski pregovor pravi, da po vsakem dežju posije sonce. Nama je sicer posijalo po megli, pa malo prepozno, breg pa je vseeno bil tapravi.
Vstala sva ob pol štirih zjutraj (rana ura, slovenskih fantov grob), se zapeljala 150 km daleč, da sva potem še 6 ur in pol brusila pete.
Štartala sva pod Planino Podvežak (kjer sva bila podučena, da je dirkanje po asfaltu za pusije), nadaljevala do Kocbekovega doma na Korošici, malo s pomočjo trme malo pa s pomočjo rok pririnila na vrh Ojstrice (2350 m), se preko Male Ojstrice spustila nazaj na Planino Podvežak in …, ne, nisva šla domov, šla sva na lignje (pohane).
Natakar je povprašal, če nama naredi porcijo skupaj, pa sva si zaželela vsak svojo. Kasneje vseeno prinese pladenj (kot za ploščo), pa si misliva, ok, si bova pa “dol jemala”. Samo kaj, če je hudič kelnerski prinesel še en enak pladenj. V glavnem, vsak je zmazal tri porcije (človeške), pomfrija pa nisa zmogla.
Zgornja fotka je nastala, ko sva se že vračala. Pomilovala sva “zamudnike”, ki jih bodo preganjale nevihte in preklinjala samega sebe, zakaj nisva bila kakšno uro in pol kasneje, da bi imela tudi kaj od razgledov.
July 5th, 2009 at 11:34 am
Aha, šele po ogledu slik mi je jasno, kdo je sedem let abstiniral (ti že ne, kajti prvopodpisani sem s teboj žulil podplate še najmanj leto nazaj).
Lepo. Drugič pa kaj prej povejta/povabita.