Moje mesto Radgona

S težkimi poškodbami ni vzdržal do prihoda reševalcev.
Berem komentarje na forumih, od “Počivaj v miru”, “Sožalje svojcem” do “Sam si je kriv, kaj pa rine tja gor!” in “Kdo bo to spet plačal?”.
Jaz puhlic ne mislim deliti, vem samo, da ko vleče gor, vleče tako močno, da se enostavno ne moreš upreti. Pa če se svet na glavo postavi.
Kakorkoli, živel je svoje sanje, bil je “Đek”!

Nekje sem prebral, da so v Sloveniji najbolj vplivni ljudje, ki so si imetje nakradli. Kupili so samo vozniško in diplomo.

Kriza, recesija, delavski upori, sindikati, stečaji, …, cele dneve debate o določanju plač.

Če solato na vrtu tudi določimo, da bo zrasla, ali je potrebno najprej zaštihati, pa posaditi, vmes opleti in zaliti?

100x smo bili v Ankaranu, pa nismo žigosali zadnje točke transverzale.
Ker pa sem nasprotnik zbiranja žigov z avtomobilom, smo se odločili, da spotoma pogledamo še na Nanos, markanten hrib nad avtocesto Ljubljana - Koper.

Imeli smo pravi primorsko vreme. Sonce in burjo, razgledi pa so bili bolj tako - tako.
Drugače pa zelo simpatična tura, gor iz Razdrtega po strmi poti, dolj pa preko Sv. Jeronima po položni, ki preči pobočje nad robom.
Za zaključek kopanje v Ankaranu, kjer pa voda več nima okusa po morju, samo še po soli in odplakah. Fuj.

Celotedensko spremljanje vremenske napovedi je obrodilo sadove. Odločitev je bila Hudičev graben, vreme bolj primerno v nedeljo, 13.
Tamala je bila v luftu ob prvem pisku budilke, meni ni bilo najbolj jasno kaj se dogaja. Nedelja ob 6.00 pač. Do Celja po avtocesti, ki se sedaj izogne Mariboru, v Celju je imel Garmin finte, za nameček pa nisva našla začetka poti. Kjer je bila pred dvema letoma jasa je sedaj ranč in gradbišče.

Hvalabogu je graben še vedno tak kot mora bit in tam kjer mora bit. Opremo sva imela edina, večina jih gre skozi kar v teniskah. Amaterji :-)!
In sva šla. Bilo je super, sveže, zanimivo, na trenutke adrenalinsko.
Tokrat je bila namen najinega izleta izključno zelo zahtevna pot, zato se na vrh nisva podajala, nama pa je uspelo prehitro zaviti na odcep, tako da sva izvedla spust po brezpotju (tega nisem slikal, da mi socialna ne vzame otroka).

Vidiš na avstrijski strani blazne turistične kapacitete, ki se razvijajo iz dneva v dan.
Vidiš na hrvaški strani nov hotel z golf igriščem, vsem možnim luksuzom, …
Vidiš na slovenski strani šikaro, gojišča komarov, podrti stadion, pa kakšnega upokojenca.

Ker dva vikenda zaporedoma ne vzdržim, me je v soboto popoldne spet začelo pikati, ščemeti, črvičiti in kar je še podobnih “rajznfiberskih” stanj.
Po ne predolgem tuhtanju sem se odločil, da si bom v nedeljo ogledal dirko Moto GP, kar pa je pomenilo vrnitev domov do 13.00 (da pojem še kosilo preden se počim pred kišto).
Zaluštala se mi je Raduha po plezalni, ko pa sem svojo namero obelodanil, se je name prisesal naš najmanjši “klop”: “Ati, lahko grem s tabo?”

Kaj mi je preostalo drugega, kot da jo vzamem poleg, potrebno je bilo spremeniti samo cilj, in odločitev je bila Donačka gora.
Je blizu, je Gora (ker je treba gor), ima skale, zajle, grebensko prečenje, razglede (Uršlja, Peca, Kamniške, …), pa še tako čudovito klobaso se da zašpilat. Za smetano na torti pa sva bila od Rudijevega doma, pa vse okoli do zajl in po grebenu popolnoma sama (in v miru in tišini).
Plezalski ognjeni krst je Maja odlično prestala, na sestopu sva se že zmenila, da greva naslednji vikend spet nekam (zdaj pa me že cel ponedeljek sprašuje, kakšna je vremenska napoved).

Še nekaj slik.

Rečemo, ko nas zazebe. Ajs pa, ko pika v podplate.
Tako me je včeraj spet pikalo, pa sem naredil plan. Čudovit in izpiljen. Z začetkom ob 3.00 zjutraj. In kako se je sfižilo?

21.pa nekaj - v postelji, vroče, tišči, pojšter napoti, …, v glavnem, ne morem zaspati.
0.30 - zgodovina izpred 3 ur se ponavlja /&##?!**
1.30 - zdaj pa me je še lulat pitisnilo. Nič, grem na stranišče, se najem, oblečem, pa gremo.
2.00 - Prva poročila, v avtu na Spodnji Ščavnici
3.pa nekaj - Caffe to Go v Lopati
4.30 - Sstart v temi izpod Slapa Rinke, vse divje, videl sem medvede, Krjavlje, pa še koga.
5.25 - Iskanje markacij pod Frischaufovim domom na Okrešlju, v temi, shojenih potk pa milijon
5.30 - Dom je za mano
6.30 - Južina, pa čelado na bučo
6.45 - Tako, sedaj pa stvari postajajo resne, palice v rukzak, oči na peclje, roke zagret, pa po pravilu tronožnega napredovanja po skalah, grušču in pesku naprej. Par kapelj se je z ojačitvijo hvalabogu preselilo v dolino.
8.15 - Vrh. Končno. Mrzla gora. Preko kratkih rokavov hitro softshell, pa kapuco gor, roke v žepe, jabuka pa korni pa isostar, vpis v vpisno knjigo, branje vpisne knjige in iskanje Radgončanov (evribadi: “Haj Tomi!”), nazaj čelado gor, prej pa še trak za ušesa.
8.30 - Sestop. Še bolj pazljiv kot vzpon. Iskanje izgubljenih in obledelih markacij, ki pa so vse začuda dobro vidne in na najbolj pravih mestih.
10.45 - Čaj pa štemplanje na Okrešlju, nato skoraj prosti pad v dolino.
11.20 - Umivanje nog in obraza v ledeni Savinji (joj kak je pasalo), oblačenje civilke in frišnih zoknov.
11.35 - Odhod domov, vmes še en power sleep (pokonci sem bil že enih 27 ur, preveč zame ki rabim spanja kot en dojenček).

Slike na starem mestu (tokrat malo manj, sem bil deležen kritik, da dajem preveč slik gor :-))

Danes popoldne, trije policaji obstreljeni, strelec mrtev (linkov ne bom popal, ker je nasilja itak preveč).

Potem pa berem komentarje, večina bi kar Policijo s pendreki spustila na naše otroke, ki po parkih popivajo in razgrajajo.

JIM JE KDO MOGOČE POKAZAL KAJ DRUGEGA SE ŠE DA POČETI!

Sam sem bil v svojih najstniških letih patron prav posebne sorte, vrednot in avtoritet nisem priznaval, pa sedaj vseeno živim življenje po normah civilizacije in sem nasploh dokaj neškodljiv. Kaj mislite, kaj je pomagalo?
Represija ali seme dobrega, ki ga je nekdo nekoč zasadil?