Moje mesto Radgona

Sedim danes pri sinovem računalniku, aktiven njegov račun, ko se najprej v taskbaru pokaže, da se je vpisal, recimo mu “pacek”.

Ne mineta sekunda, dve, že se pojavi sporočilo: “ki si pička“.

Ne reagiram takoj (imel sem namreč druge opravke), gumb Messengerja pa neutrudno utripa. Premaga me radovednost, in pokukam, kaj je tako nujnega.

sledi:

ha ka se lažeš

fukič

Pa sem imel zadosti, odpišem mu, da je trenutno prisebno prisotna druga oseba in ga povprašam, ali njegova mama ve, kako se on obnaša.

Verjamem, da starši v borbi za ljubi kruhek (pa kakšen kredit pa lizing za kos pleha) enostavno nimajo časa, da bi spremljali mladež pri njihovem početju za računalniki. Verjetno marsikateri starš niti ne ve, kaj to Messenger je. Pa tudi za Netiquette še niso slišali.
Vseeno pa me skrbi, ko otroci z osvajanjem novih tehnologij in navidezne anonimnosti postajajo “grdoobnašalci” in pozabljajo na osnovno kulturo komunikacije in prijaznosti do sočloveka.
Jaz sem se s svojim sinom pogovoril, jasno mu je, da tako obnašanje ni primerno. Mu pa vseeno ne privoščim, da bo moral odraščati in si izboriti svoj prostor pod soncem med takšnimi nevzgojenimi verbalnimi nasilneži.
Govorimo o tem na glas, da bo tega čim manj.

Danes smo vzeli kroj za naslednja 4 leta. Ali bo obleka pretesna, bomo pas zategovali počasi, bo zaradi medu in mleka kmalu premajhna, …?

Ne vem zakaj, ampak občutek imam, da je zmagovalka teh volitev klika, ki je krojila dogajanje na balkanu zadnjih 60 let. Ne verjamem, da bo Pahor udaril po mizi in uvedel korenite spremembe (kar ni naredil niti Janša pred 4 leti). Ne verjamem, da bo tako imenovana levica dobila več kot 50% sedežev, da bi lahko nemoteno delala, in bo se spet moral dogajati “Pucko”. Ne verjamem, da se bo država umaknila iz gospodarstva (prvi “gospodarstvenik” ki je bil intervjuvan je bil Pavček iz Viator Vektorja, ki je globoko in smrdljivo vpleten v afero Patria). Ne verjamem, da bo DURS nadaljeval po poti, ki jo je začrtal Simič (in se je precej stvari poenostavilo, predvsem pa se je zmanjšala aroganca nedotakljivih). Ne verjamem še marsičesa, …, verjamem edino to, da bo Slovenija v krutem globaliziranem svetu, ceneni konkurenci pridnih rok iz južnih krajev, z armado pol (da ne rečem ne) pismenih ljudi, ki so končali takšne in drugačne šole, …, zelo težko preživela.

Kot je že enkrat nekdo rekel, žal izbiramo najmanj slabega med slabimi.

Ne samo delo, tudi pogodbo o delu, vsak mesec plačo (stimulativno), letni dopust, plačano malico, …, in kar je še ostalih plačnih pritiklin.

V zameno pričakujem:

1. odgovorno opravljanje svojega dela
2. spoštovanje delovnega časa (predvsem začetka)
3. voljo in željo naučiti se kaj novega
4. odgovoren in spoštljiv odnos do opreme in strank
5. da se ne bojiš računalnika
6. vozniški izpit “B” kategorije

Delovne naloge so sledeče:

1. priklopi interneta, digitalne televizije in digitalne telefonije pri strankah doma
2. prenove instalacij v večstanovanjskih objektih
3. zamenjave zračnih kablov oz. montaža novih povezav
4. uvlačenje kablov (koaksialnih in optičnih) v kanalizacijo (to ni ona smrdeča, samo tako se reče cevem in jaškom, vkopanim v zemljo)
5. prenova omaric na terenu
6. popravila pri strankah, ko slika sneži, pa internet ne dela, pa mailov ne gre pošiljati ipd.

Dela se na področju Pomurja (Radgona do Lendava) in Kidričevega, Sv. Jurija ob Ščavnici ter delno Ptuja. Delo je izključno terensko, včasih je tudi mraz ali pa strašno vroče, pa se da zdržati.

Izobrazba načeloma ni zelo pomembna, je pa zaželjena pismenost. Za uvajanje v delo bom poskrbel jaz osebno, saj želim kar najvišjo kakovost, zanesljivost in usmerjenost k rezultatu, kar pa sem pripravljen tudi primerno plačati.

Za vsa dodatna vprašanja me lahko kontaktirate preko maila (nikolaj(at)unigo.si), ali na telefon 040/831-539.

V starih časih smo imeli stare fotoaparate, s katerimi smo slikali na negativne filme ali pa na diapozitive (pa še na marsikaj drugega, ampak to ni pomembno).

Sploh profesionalni diafilmi so se dolikovali z velikim dinamičnim razponom, to pomeni da je bilo med najbolj belo in najbolj črno točko ogromno vmesnih barv, torej so se videle dobro podrobnosti tako na zelo svetlih kot tudi na zelo temnih delih slike.

Nato so se pojavili digitalni slikomašini, ki so znali prikazati vsako barvo s samo nekaj bitno barvno globino (ponavadi 12 bitni zajem, pa potem 8 bitni prikaz za vsako barvo), kar pomeni 256 tonov vsake barve oz. skupaj slabih 17.000.000 različnih barv (odtenkov).

Kar je premalo na visoko kontrastnih fotografijah (recimo gore in nebo, fotografije opoldne ob močnem soncu, …).

In so si mojstri izmislili HDR, kjer gre za to, da slikaš enkrat tako, da se dobro vidijo podrobnosti na temnem delu, enkrat normalno in enkrat tako, da se dobro vidijo podrobnosti na svetlem delu, potem pa vse tri slike skombiniraš tako, da se vidijo dobro vse podrobnosti. Za to moraš enak motiv posneti vsaj 3x z različnimi nastavitvami, ali pa uporabiti raw zapis fotoaparata (ki je ponavadi 12 ali 14 biten - torej vsebuje veliko več informacij kot 8 bitni jpg). Obdelava se izvrši z namenskimi programčki (Photomatix, EasyHDR) ali pa kar s Photoshopom. Rezulati so lahko lepi, zanimivi, zelo detaljni, tudi kičasti :-).

Ker pa vsaka vaja dela mojstra, če mojster dela vajo, sva se danes z Domovojem odpravila iskat zanimive motive k našim severnim sosedom. Našla sva jih kar nekaj, jaz sem poslikal cca 240 fotk, od tega velika večina trojnih, nekaj pa surovih rawov.

Rezultate si lahko ogledate v galeriji.

Kako pa to nastane je pa lepo opisano na Vanilla Days in Luminous Landscape.

Domovoj je rekel, da je kolesarjenje, opisano v prejšnjem zapisu, pokora za mešano meso na žaru. Da temu ni tako naj dokaže nekaj naslednji filmček, kjer igra moj sin, jaz kot neodgovorni starš divjam za njim, hitrosti so krepko čez 30 km/h, Miha je imel takrat 7 let, bil je 11. september 2004, …

Komentarjev in kritik na vzgojo ne sprejemam, so pa vsi vpleteni še vedno normalni (razen mene)

… ma dva okrogla (če je sreča) potača, pa enega osla ka guni.

Krajše predvsem za vse, ki samo potujejo skozenj. Turistično, tovorno, poslovno, …

Našim “zidarjem”, “žerjavom” pa še komu je uspelo izpolniti en del obljube, Danes so predali prometu del avtoceste od Beltinec do Lendave, dolg 17 km. Svečane otvoritve ni bilo, dva župana sta si odprla vsak svojo Zlato penino. Radgonski župan pa se zaradi preozkih voznih in neizgradnje odstavnih pasov čuti užaljenega.

Kolikor sem se do zdaj vozil po AC do Maribora, se promet tudi na “takšni” AC kar porazgubi, je pa hudič, če pride do prometne nesreče.

In Radgona bo spet zadnja, ki se bo rešila nesnage, hrupa, gneče, …

Kaj pa pravijo na TV?

Danes, dne 10.8.2008 zjutraj so se v skriti dolini nekje pod slovenskimi gorami začele dogajati čudne stvari. Vegetarijanec DS je hotel pojesti en hlod, rešila ga je prisebnost JU, ki mu je najhujšo lakoto potešil s sendvičem, katerega skrivnostne sestavine pa DS niso bile preveč po godu.
Kasneje se je DS kljub prepričevanju ostalih članov ekipe odpravil na skrito nalogo, in sicer peš v najhujšo goščo. Med pripravamai je zaupal edino svoji asistentki. Med sledenjem smo opazili skrivne znake, nasad bojnih strupov, čudne meglice utekočinjenega dušika (zakaj hudiča ga potrebuje nam ni uspelo odkriti - morda kuri bradavice), veliko se je posvetoval z asistentko, postavljal čudna obeležja in uporabljal najsodobnejšo dokumentacijsko opremo.

Pot nas je vodila preko prepadov in mimo mogočnih voda.

Ko smo že mislili, da smo odkrili, na kakšni skrivni nalogi je DS, smo prišli do jezera, v katerega črnih globočinah se je skrivala prava resnica. Do nje smo se dokopali z uporabo našega skrivnega orožja (glavne sestavine so pohani lignji, tatarska omaka, zelena solata, zeljova solata, kumarice, paradižnik in radler). In resnica je bila čisto enostavna.

DS ne mara vložene paprike, fuj, fej, fuj in fej!

PS, kako pa smo uživali danes in nas baterije niso izdale pa si oglejte, kje drugje kot na starem mestu.

* Vegetarijanec- beseda izhaja iz Indijanščine in pomeni “slab lovec”.

Legenda govori o lovcu Krofiču, ki naj bi na goro sledil gamsa, vendar se je zaplezal in ni mogel dol. župnik mu od spodaj je dal odvezo in mu rekel, naj vrže puško v globino in če bo ostala cela, naj skoči. Puška se je razbila, župnik pa je rekel, da je ostala cela. Lovec je skočil in…. Po njem je dobila ime Krofička, ki ji domačini pravijo Grofička.

Druga legenda pa govori o mladem kmečkem fantu, ki je bil neskončno zaljubljen v mlado grofično, njej pa je njegova pozornost neskončno prijala, a ljubila ga ni, zanjo je bil prenizkega stanu. Mladenič jo je popeljal na vrh hriba, ji tam izpovedal ljubezen, a ona ga je zavrnila. Zato se je spremenila v goro, ki se danes imenuje Krofička (nekoč Grofička), mladenič pa se je od žalosti utopil v Savinji in danes se izplača biti previden, kajti spremenil se je v povodnega moža, ki vas lahko preseneti, kadar si hladite v Savinji stopala, utrujena od dolge hoje po čudovitih predelih Solčavskega. In od takrat naj bi, če fant na Krofičko popelje žensko, ki mu je všeč, se na vrhu ljubila, če pa ga dekle zavrne, se spremeni v kamen. Zato previdno!!!

Hlad (14°C), sonce, razgledi, vzpon, švic, zajle, …, tako pa je izgledalo moje nedeljsko dopoldne - brez puške in grofice. Ni mi žal :-).

Žal mi je edino, da sem pozabil napolniti baterije za fotoaparat, zato je tokratni prispevek malo bolj skromen.

V Podpeci, pri Matjažu (verjetno sorodniku znamenitega kralja, podobna sta si :-)), so taborili mladi planinci PD Radgona.

Vreme je bilo celi teden, otroci so bili pridni, Peca je še vedno visoka 2125 m in prepredena z rudniškimi rovi, spremljajoče dogajanje je bilo pestro, jedli smo 8x na dan, …

Več slik je na starem mestu