Archive for July, 2009

Tabor Dovje 09

Sunday, July 26th, 2009

Planinci PD Radgona smo ponovno preživeli teden dni pod žgočim soncem in šotori.
Letos v Dovju, kraju, kjer je služboval (in je tudi pokopan) Jakob Aljaž, človek ki je kupil Triglav, nanj postavil nekaj simbolov Slovenstva, bil radoveden kaj je na drugi strani Peričnika, …, v glavnem živel je življenje polno vzponov in spustov (čisto po mojem okusu).
Nadaljevali smo tradicijo, opravili nekaj izletov v vročem vremenu s perfetktnimi razgledi (Slap Peričnik, Triglav, Grančišče, Tamar, Mala Mojstrovka, Slemenove špice, …), vsak dan dobili nekaj za jesti, spali včasih v šotoru, včasih na koči, včasih pa na travniku, se umivali kot v hotelu s petimi zvezdicami, nabijali žogo, …, uživali v razgledih, …

Več slik na starem mestu.

Avtoceste…

Thursday, July 9th, 2009

… so namenjene hitrejšemu, varnejšemu, manj stresnemu potovanju.

Ne pa pobiranju davkov in odiranju gostov.

Zaradi neumnosti naših politikov se sedaj Poljaki pa še kdo (ki po mojem mnenju čisto upravičeno za 12 km avtoceste nočejo kupiti vinjete) izgubljajo tam okrog Radehove, Sv. Ane, …
Moramo si priznati, da si s tovrstnimi potezami nabiramo ugled banana države oz. prestolnice Balkana.

Sedem dolgih let

Sunday, July 5th, 2009

Sedem, ja sedem let je minilo kar je zadnjič peljal gojzarje na sprehod. Lenuh leni. Izgovorov v vmesnem času je bilo milijon (ne bom jih našteval). Star slovenski pregovor pravi, da po vsakem dežju posije sonce. Nama je sicer posijalo po megli, pa malo prepozno, breg pa je vseeno bil tapravi.

Vstala sva ob pol štirih zjutraj (rana ura, slovenskih fantov grob), se zapeljala 150 km daleč, da sva potem še 6 ur in pol brusila pete.
Štartala sva pod Planino Podvežak (kjer sva bila podučena, da je dirkanje po asfaltu za pusije), nadaljevala do Kocbekovega doma na Korošici, malo s pomočjo trme malo pa s pomočjo rok pririnila na vrh Ojstrice (2350 m), se preko Male Ojstrice spustila nazaj na Planino Podvežak in …, ne, nisva šla domov, šla sva na lignje (pohane).
Natakar je povprašal, če nama naredi porcijo skupaj, pa sva si zaželela vsak svojo. Kasneje vseeno prinese pladenj (kot za ploščo), pa si misliva, ok, si bova pa “dol jemala”. Samo kaj, če je hudič kelnerski prinesel še en enak pladenj. V glavnem, vsak je zmazal tri porcije (človeške), pomfrija pa nisa zmogla.

Zgornja fotka je nastala, ko sva se že vračala. Pomilovala sva “zamudnike”, ki jih bodo preganjale nevihte in preklinjala samega sebe, zakaj nisva bila kakšno uro in pol kasneje, da bi imela tudi kaj od razgledov.

Več slik pa je tam kot ponavadi.