Moje mesto Radgona

Markirane poti po slovenskih gorah se delijo v tri kategorije, je pa dejstvo, da kar je markirano, je prehodno. Tudi po vseh štirih, če je potreba.
Zato sem v letošnjem poletju poizkusil nekaj tovrstnih užitkov pričarati svojim ženskam. Najprej sem na Ojstrico po Kopinškovi popeljal ženo. Prilezla je gor.

Razgledi so bili prekrasni. Muskelfiber pa dolgotrajen :-).

Naslednja je bila na vrsti hčerka. Polna elana, zagrizenosti, popolnoma skoncentrirana in pripravljena na turo je uživala na poti na Brano. 2253 m visok vrh, levo od Kamniškega sedla, če ga gledaš iz ceste proti Ljubljani. Izvedela je celo, da je taprava kandidatka za Himalajo v prihodnosti.

Zgodnje nedeljsko jutro naju je obdarilo s temeljito opranimi razgledi in s čudovitimi pogledi na obsijane vrhove. Neprecenljivo.
Za zaključek je v Termah Ptuj še stokrat letela (z mano vred) po toboganih gor in nekajkrat skočila iz tamale skakalnice.