Archive for September, 2009

“Ati, kam grema drugi teden?”

Sunday, September 13th, 2009

Celotedensko spremljanje vremenske napovedi je obrodilo sadove. Odločitev je bila Hudičev graben, vreme bolj primerno v nedeljo, 13.
Tamala je bila v luftu ob prvem pisku budilke, meni ni bilo najbolj jasno kaj se dogaja. Nedelja ob 6.00 pač. Do Celja po avtocesti, ki se sedaj izogne Mariboru, v Celju je imel Garmin finte, za nameček pa nisva našla začetka poti. Kjer je bila pred dvema letoma jasa je sedaj ranč in gradbišče.

Hvalabogu je graben še vedno tak kot mora bit in tam kjer mora bit. Opremo sva imela edina, večina jih gre skozi kar v teniskah. Amaterji :-)!
In sva šla. Bilo je super, sveže, zanimivo, na trenutke adrenalinsko.
Tokrat je bila namen najinega izleta izključno zelo zahtevna pot, zato se na vrh nisva podajala, nama pa je uspelo prehitro zaviti na odcep, tako da sva izvedla spust po brezpotju (tega nisem slikal, da mi socialna ne vzame otroka).

Ko pogledaš čez Muro

Friday, September 11th, 2009

Vidiš na avstrijski strani blazne turistične kapacitete, ki se razvijajo iz dneva v dan.
Vidiš na hrvaški strani nov hotel z golf igriščem, vsem možnim luksuzom, …
Vidiš na slovenski strani šikaro, gojišča komarov, podrti stadion, pa kakšnega upokojenca.

Prvič na zajlah

Monday, September 7th, 2009

Ker dva vikenda zaporedoma ne vzdržim, me je v soboto popoldne spet začelo pikati, ščemeti, črvičiti in kar je še podobnih “rajznfiberskih” stanj.
Po ne predolgem tuhtanju sem se odločil, da si bom v nedeljo ogledal dirko Moto GP, kar pa je pomenilo vrnitev domov do 13.00 (da pojem še kosilo preden se počim pred kišto).
Zaluštala se mi je Raduha po plezalni, ko pa sem svojo namero obelodanil, se je name prisesal naš najmanjši “klop”: “Ati, lahko grem s tabo?”

Kaj mi je preostalo drugega, kot da jo vzamem poleg, potrebno je bilo spremeniti samo cilj, in odločitev je bila Donačka gora.
Je blizu, je Gora (ker je treba gor), ima skale, zajle, grebensko prečenje, razglede (Uršlja, Peca, Kamniške, …), pa še tako čudovito klobaso se da zašpilat. Za smetano na torti pa sva bila od Rudijevega doma, pa vse okoli do zajl in po grebenu popolnoma sama (in v miru in tišini).
Plezalski ognjeni krst je Maja odlično prestala, na sestopu sva se že zmenila, da greva naslednji vikend spet nekam (zdaj pa me že cel ponedeljek sprašuje, kakšna je vremenska napoved).

Še nekaj slik.