Moje mesto Radgona

Ker dva vikenda zaporedoma ne vzdržim, me je v soboto popoldne spet začelo pikati, ščemeti, črvičiti in kar je še podobnih “rajznfiberskih” stanj.
Po ne predolgem tuhtanju sem se odločil, da si bom v nedeljo ogledal dirko Moto GP, kar pa je pomenilo vrnitev domov do 13.00 (da pojem še kosilo preden se počim pred kišto).
Zaluštala se mi je Raduha po plezalni, ko pa sem svojo namero obelodanil, se je name prisesal naš najmanjši “klop”: “Ati, lahko grem s tabo?”

Kaj mi je preostalo drugega, kot da jo vzamem poleg, potrebno je bilo spremeniti samo cilj, in odločitev je bila Donačka gora.
Je blizu, je Gora (ker je treba gor), ima skale, zajle, grebensko prečenje, razglede (Uršlja, Peca, Kamniške, …), pa še tako čudovito klobaso se da zašpilat. Za smetano na torti pa sva bila od Rudijevega doma, pa vse okoli do zajl in po grebenu popolnoma sama (in v miru in tišini).
Plezalski ognjeni krst je Maja odlično prestala, na sestopu sva se že zmenila, da greva naslednji vikend spet nekam (zdaj pa me že cel ponedeljek sprašuje, kakšna je vremenska napoved).

Še nekaj slik.

This entry was posted on Monday, September 7th, 2009 at 6:19 pm and is filed under Potepanja. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.