Anschluss sedem let kasneje
Sedem je pravljično število. Sedem palčkov itd.
Letos mineva tudi sedem let od vstopa Slovenije v EU. Takrat sem zapisal, da nimam občutka da gre za vstop, bolj za anschluss (priklop, pripojitev, kar je počel recimo Hitler).
V tem času se je zgodilo marsikaj. Tajkuni, nepremičninski balon, svetovna gospodarska kriza, …, skupni imenovalec vsega pa je pretirano kreditiranje oz. življenje preko lastnih zmožnosti.
In ta teden se je zgodil Hypo. Avstrijci so s svojimi varnostniki prišli, in v trenutku zamenjali upravo. Slovenskim organom “prava” ne zaupajo.
Tukaj me skrbita dve stvari:
1. Tudi jaz slovenskim organom “prava”, “pregona”, “upravljanja”, skratka vsem plačancem iz proračuna ne zaupam. Vidim pa, da so tujci znali “presekati”.
Po dvajsetih letih samostojne države (nemškutarstvo pred drugo svetovno vojno, torej cca 20 let po ustanovitvi SHS - časovni termin je recimo pol generacije - je zgolj naključna podobnost?) prihaja do tega, da bolj zaupam temu, da bo tujec naredil red v moji državi, kot pa, da bo red naredila slovenska policija, kriminalisti, NPU, sodstvo…
Vedno bolj se mi zdi, da se zgodovina pojavlja (čeprav so nam ključavničarji prali možgane 65 let). V glavnem, nismo vredni in sposobni upravljati svoje države.
2. Na dan prihajajo podrobnosti o kreditih, rastočih iz 1,5 milijona € na 5 milijonov € v par letih, zavarovani pa z nekaj kvadratnimi metri pisarn ali vil v “elitnih” delih Ljubljane, ki so si jih slovenski “elitniki” privoščili pri dotični banki. Iz tega sklepam, da je kriza kot strah, okoli prazna, znotraj votla, je pa fajn izgovor, da ko greš preko meje (in si zadosti dolžan) svojih pufov ne rabiš vrniti.
V glavnem, gnilo je vse skozi in skozi, eno roko je treba imeti ves čas na ta zadnji (drugače te nategnejo na suho, da niti ne veš kdaj), pa še nacionalni ponos počasi tone v blato.