Gorska lojtra
S svojimi krožkarji (pri planinskem) se spravljamo na zaključno turo v Julijce, ki bo začinjena tudi s kakšnim klinom in zajlo. Seveda pa je mladež prej potrebno primerno izobraziti, zato si bomo omislili še kakšno pripravljalno turo. Varovalno in zaščitno opremo je treba znati uporabljati.
Ker v naših koncih tovrstnih terenov ni na pretek, je treba te redke najprej poiskati, potem pa si jih še ogledati. In tako sem si danes ogledal zelo zahtevno pot na Skalo nad Slovenskimi konjicami.
Pot se začne pri cerkvi, in se kar hitro začne zelo strmo vzpenjati. Kmalu pridemo do oznake za zelo zahtevno pot in do vstopa v samo pot. Ponavadi so poti speljane po naravnih prehodih in sledijo konfiguraciji terena, tukaj pa je en kup skob nabit kar direktno po skali navzgor. Sama pot je vmes celo previsna. Meni nekih posebnih užitkov ni nudila, še najbolj me je vse skupaj spominjalo na plezanje po lestvici. Zato ta pot odpade, bomo pa poiskali kakšno drugo.
April 20th, 2008 at 6:30 pm
Upam, da je ta zaključna tura mišljena s samovarovalnimi kompleti. Če boš rabil spremstvo, povej.
April 21st, 2008 at 6:50 am
Absolutno, šla bo čez Komar (slike od lani na http://nikolaj.moj-album.com/album/9495718/ in http://nikolaj.moj-album.com/album/8936080/)
Samo prej je treba dečke malo strenirat, zato bomo imeli pripravljalno turo. Ampak ta na Skalo ni primerna.
April 21st, 2008 at 8:38 am
Prav na Triglav jih misliš peljati?
April 21st, 2008 at 9:38 am
Ne na Triglav. Je predolga za dva dni.
Na Kanjavec, to imamo potem drugi dan dobrih 400 m lahke poti do vrha, pa sestop v dolino. S tem da to so plani. Kakšno bo stanje taktrat ne vem, na Kredarici še je 3 m snega. To je približno ta višina.
Pa tudi kdaj bodo koče odprli se še ne ve.
Lahko pa se zmeniva, pa greva na ogledno turo.
April 21st, 2008 at 4:24 pm
Midva se že lahko zmeniva za turo, skupine desetletnikov pa jaz osebno tja gor ne bi vlekel.
April 21st, 2008 at 6:17 pm
Tam sem lani že dvakrat hodil z devetletniki. Pot ni za vrtoglave, drugače pa ni nič posebnega. Je izvrstno speljana po naravnih prehodih, in varovana več kot je potrebno.
Jaz sem drugič opravil s potjo, ne da bi se enkrat dotaknil železa, razen preko ene skale. Pa sem precej ziheraš z mislijo na družino in otroke.
Ravno zato, ker se ves čas izkorišča naraven potek poti in ni “nasilne” nadelave ni problematičnih mest. Vseeno je potrebno varovanje, saj se ti lahko zvrti in nesrečno padeš, žal pa se ti lahko enako zgodi sredi Radgone, in če padeš pod kolesa šleperja…
Slike od tukaj http://nikolaj.moj-album.com/album/8936080/?os=8936736 dalje so iz poti iz Triglavskih podov na Triglavsko škrbino, kjer pa je pot res izpostavljena in zahteva nekaj izkušenj od gornika. Tukaj pa ne bi šel s komerkoli, in drugič smo se zaradi ledu in snega tukaj tudi obrnili.
Na ogledno turo bo šel obvezno poleg tudi kakšen vodnik PZS, ki bo dal končni žegen.
V glavnem, gre za eno najbolj slikovitih poti pri nas, ki nam pokaže vso veličino narave, obenem pa nas nauči tudi, da se s pametnim pritopom in spoštovanjem najde pot naprej.
Na sliki http://nikolaj.moj-album.com/album/8936080/?os=8936601 se pa lepo vidi Kanjavec, na katerega za razliko od Triglava vodi lahka pot. http://www.hribi.net/pot.asp?gorovjeid=1&id=14&potid=184
April 21st, 2008 at 8:01 pm
“saj se ti lahko zvrti in nesrečno padeš, žal pa se ti lahko enako zgodi sredi Radgone, in če padeš pod kolesa šleperja…”
Razloži to staršem, ko te bodo (bognedaj!) vlačili po sodiščih.
April 21st, 2008 at 9:03 pm
Kaj vlačiš stvari iz konteksta
. Zato pa sem napisal, da jih hočem vse videti pripete z samovarovalnimi kompleti, pred tem pa jih je potrebno naučiti pravilne uporabe.
, ne bi nikamor prišli. Šmrkavec brez potolčenega kolena ne more odrasti. Sam si enkrat napisal, da naš šolski sistem samo trpa informacije, ne uči pa reševanja problemov. Naj nekaj samozavesti in občutka uspešnosti dobijo vsaj (ali tudi) na taki način.
Če pa bi se vsi bali, kaj če nas bodo starši vlačili po sodiščih
Če jim ne bomo dali možnosti izkusiti vzemirjenja, bodo ga poiskali sami, žal pa sam veš kam to vodi, včasih hipiji danes đankiji. Za overdozo se žal ne gre na sodišče.
Pa da ne bo to izgledalo kot eno napihovanje. Prekleto dobro se zavedam nevarnosti, ki prežijo na nas pri takih podvigih, in nikoli ne bom šel na 100%. Ko sem sam kvečjemu na 90%, ko sem z ostalimi pa še na manj.
Saj bi še pisal, pa bodo potem že komentarji daljši od objave, lahko pa nas prideš pogledat jutri (torek) ob 13.45, pa ti bodo dečki razložili …
April 22nd, 2008 at 8:09 am
Z vsem napisanim se strinjam. Je pa res, da so časi pač žal takšni in da je odgovornost pri spremstvu otrok izjemno velika, možne posledice pa tudi (ti bom enkrat ob drugi priložnosti razložil, kaj vse je doživljala ravnateljica šole lani utopljenega otroka ali pa učitelj, ki je vodil nesrečni izlet na Boč). Sam imam z vodenjem otrok (šole v naravi, planinski izleti in tabori) in predvsem njihovimi starši kar bogate izkušnje pa ti povem, da si jih na tako turo ne bi upal peljati. Skoraj prepričan sem, da tudi nihče od mojih sodelavcev ne. Me pa veseli, da še obstajajo ljudje, ki si kljub temu upajo.
April 22nd, 2008 at 9:19 am
Popolnoma te razumem. Tudi mene so na tečaju za mentorja spraševali, koji k**** se mi je treba izpostavljati.
Tudi vem, da je učitelj iz Boča lani prodajal hišo, pa ne zato, ker bi se je naveličal.
Upam si pa peljati ljudi (otroke), ki jih poznam, za katere vem kje in kaj zmorejo, ki so opremljeni in izobraženi kot se spodobi, in za katere vem, kje bomo hodili.
Vem pa tudi obrniti, ko je čas za to, pa čeprav je po dveh dneh hoje zmanjkalo še samo 300 m do vrha Triglava.