V letih 2006 in 2007 smo planinsko taborili na Jezerskem. Pri Planšarskem jezeru. Nekaj slik je tukaj (2006 in 2007).
Šli smo tudi do slapa Čedce, za katerega pa danes berem, da ga več ni. Gora se podira. In če se spomnim, da sem lezel do samega vznožja (tam kjer je zdaj kup skal), … 
Včasih smo na ta dan praznovali rojstni dan maršala Tita (pa kakega žlahtnika ), tekli kros po nasipu, ki ga več ni, na stadionu, ki propada, predajali štafeto in zvečer kot pribiti sedeli pred TV-zasloni in gledali spektakel iz Beograda, …, ja bilo je luštno, …
Letos pa se je v Gorici pri Slivnici zaključila letošnja liga orientacistov, kjer uspešno sodeluje tudi nekaj ekip iz Planinskega društva Gornja Radgona.
Hudičevo lep, moker, na trenutke temačen, zahteven, v nedeljo poln mladega veselja, …
V nedeljo smo se s krožkarji odpravili na “učno turo”, v Hudičev graben pod Grmado. Gre za pot, ki je po klasifikaciji zelo zahtevna, obenem pa ni izpostavljena. Idealno za učenje in preizkus uporabe varovalne opreme.
Iz samih slik se vidi, da nam je vreme služilo, na obrazih otrok je videti dobro voljo, nevarnosti da bi nas povozil šlepar ni bilo, …, kaj si še lahko zaželiš več ve nedeljo?
V nasprotju s prejšnjim potepom ob Muri je bilo tokrat soparno, glasno, gnečasto, hvala bogu živo :-), …
Pomirja in sprošča. Zeleno, tekoče, hladno, sveže, mirno, tiho, …, žal včasih tudi ubito, …
Na velikonočni ponedeljek sva s sinom smučala na Golteh. Bilo je ogromno svežega snega, in kolovratila sva po neteptanih smučiščih. Tako dolgo, da je ta mali izgubil smučko.
Seveda jo je bilo treba iti poiskat. Sicer so nas eni, ki so nama že takrat pomagali iskati, prehiteli, vseeno pa sem izkoristil čudovit praznični dan in se odpravil na en planinski pohod.
Narava je čudovita, potke precej samotne, ponudba zgoraj v hotelu prebavljiva, snega pa več skoraj nič.
Tam spodaj na koncu je bila izgubljena smučka.
S svojimi krožkarji (pri planinskem) se spravljamo na zaključno turo v Julijce, ki bo začinjena tudi s kakšnim klinom in zajlo. Seveda pa je mladež prej potrebno primerno izobraziti, zato si bomo omislili še kakšno pripravljalno turo. Varovalno in zaščitno opremo je treba znati uporabljati.
Ker v naših koncih tovrstnih terenov ni na pretek, je treba te redke najprej poiskati, potem pa si jih še ogledati. In tako sem si danes ogledal zelo zahtevno pot na Skalo nad Slovenskimi konjicami.
Pot se začne pri cerkvi, in se kar hitro začne zelo strmo vzpenjati. Kmalu pridemo do oznake za zelo zahtevno pot in do vstopa v samo pot. Ponavadi so poti speljane po naravnih prehodih in sledijo konfiguraciji terena, tukaj pa je en kup skob nabit kar direktno po skali navzgor. Sama pot je vmes celo previsna. Meni nekih posebnih užitkov ni nudila, še najbolj me je vse skupaj spominjalo na plezanje po lestvici. Zato ta pot odpade, bomo pa poiskali kakšno drugo.