Moje mesto Radgona

Markirane poti po slovenskih gorah se delijo v tri kategorije, je pa dejstvo, da kar je markirano, je prehodno. Tudi po vseh štirih, če je potreba.
Zato sem v letošnjem poletju poizkusil nekaj tovrstnih užitkov pričarati svojim ženskam. Najprej sem na Ojstrico po Kopinškovi popeljal ženo. Prilezla je gor.

Razgledi so bili prekrasni. Muskelfiber pa dolgotrajen :-).

Naslednja je bila na vrsti hčerka. Polna elana, zagrizenosti, popolnoma skoncentrirana in pripravljena na turo je uživala na poti na Brano. 2253 m visok vrh, levo od Kamniškega sedla, če ga gledaš iz ceste proti Ljubljani. Izvedela je celo, da je taprava kandidatka za Himalajo v prihodnosti.

Zgodnje nedeljsko jutro naju je obdarilo s temeljito opranimi razgledi in s čudovitimi pogledi na obsijane vrhove. Neprecenljivo.
Za zaključek je v Termah Ptuj še stokrat letela (z mano vred) po toboganih gor in nekajkrat skočila iz tamale skakalnice.

Včeraj smo “odločali” da bo nekdo drug, višji, severnejši, pametnejši, …, *****ši odločal namesto nas. Ne namesto nas, navadnih ljudi. Namesto naše nesposobne politike, ki mejnega vprašanja v 20 letih ni premaknila iz mrtve točke.
Seveda se naši King-kongi tolčejo po prsih: “Huhuhu. zmagali smo mi in razum, …!”.
So zmagali, ja, malo morgen. Udeležbo je pognalo v nebo in procente ZA nabilo dejstvo, da imamo vsega poln kufer in da naj že končno nekdo *****ši reši situacijo. Saj je naši izVOLjenci niso sposobni.

Tako, sedaj sem se olajšal. Za konec pa en racionalen predlog. Naj vsi, ki 20 let niso uredili stvari, vrnejo vse v tem času prejete dohodke (plače, dnevnice, kilometrine, sejnine, podkupnine, …)

Leto se je začelo z ognjemetom, pomlad pa s spoznanjem.

Za začetek: V državah delujejo tajne službe (UDBA, SOVA, MI5, CIA, STASI, …), ki preko skrivnih fondov itd. nadzirajo veliko gospodarskega “dogajanja”. Po domače, firme lahko odpirajo, zapirajo, določajo kakteri posel bo katera peljala, … Za dosego svojih ciljev v imenu kolateralne škode tudi koga pospravijo. Vse to bi naj bilo v interesu države (državljanov!?)

Za nadaljevanje: V sodobni družbi se pojavljajo tudi kriminalci, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, trgovino z belim blagom, ropi, … Načeloma se tudi ve, kdo je “Big boss”. To naj ne bi bilo v interesu države.

Zakaj se potem v teh “skritih” organizacijah z državnim “žegnom” ne najde nekdo, ki bi za interese države (državljanov) uredil tudi tovrstne “probleme”.

Zato, ker so povezani med seboj (ali pa so to celo ene in iste osebe).

S težkimi poškodbami ni vzdržal do prihoda reševalcev.
Berem komentarje na forumih, od “Počivaj v miru”, “Sožalje svojcem” do “Sam si je kriv, kaj pa rine tja gor!” in “Kdo bo to spet plačal?”.
Jaz puhlic ne mislim deliti, vem samo, da ko vleče gor, vleče tako močno, da se enostavno ne moreš upreti. Pa če se svet na glavo postavi.
Kakorkoli, živel je svoje sanje, bil je “Đek”!

Nekje sem prebral, da so v Sloveniji najbolj vplivni ljudje, ki so si imetje nakradli. Kupili so samo vozniško in diplomo.

Kriza, recesija, delavski upori, sindikati, stečaji, …, cele dneve debate o določanju plač.

Če solato na vrtu tudi določimo, da bo zrasla, ali je potrebno najprej zaštihati, pa posaditi, vmes opleti in zaliti?

100x smo bili v Ankaranu, pa nismo žigosali zadnje točke transverzale.
Ker pa sem nasprotnik zbiranja žigov z avtomobilom, smo se odločili, da spotoma pogledamo še na Nanos, markanten hrib nad avtocesto Ljubljana - Koper.

Imeli smo pravi primorsko vreme. Sonce in burjo, razgledi pa so bili bolj tako - tako.
Drugače pa zelo simpatična tura, gor iz Razdrtega po strmi poti, dolj pa preko Sv. Jeronima po položni, ki preči pobočje nad robom.
Za zaključek kopanje v Ankaranu, kjer pa voda več nima okusa po morju, samo še po soli in odplakah. Fuj.

Celotedensko spremljanje vremenske napovedi je obrodilo sadove. Odločitev je bila Hudičev graben, vreme bolj primerno v nedeljo, 13.
Tamala je bila v luftu ob prvem pisku budilke, meni ni bilo najbolj jasno kaj se dogaja. Nedelja ob 6.00 pač. Do Celja po avtocesti, ki se sedaj izogne Mariboru, v Celju je imel Garmin finte, za nameček pa nisva našla začetka poti. Kjer je bila pred dvema letoma jasa je sedaj ranč in gradbišče.

Hvalabogu je graben še vedno tak kot mora bit in tam kjer mora bit. Opremo sva imela edina, večina jih gre skozi kar v teniskah. Amaterji :-)!
In sva šla. Bilo je super, sveže, zanimivo, na trenutke adrenalinsko.
Tokrat je bila namen najinega izleta izključno zelo zahtevna pot, zato se na vrh nisva podajala, nama pa je uspelo prehitro zaviti na odcep, tako da sva izvedla spust po brezpotju (tega nisem slikal, da mi socialna ne vzame otroka).

Vidiš na avstrijski strani blazne turistične kapacitete, ki se razvijajo iz dneva v dan.
Vidiš na hrvaški strani nov hotel z golf igriščem, vsem možnim luksuzom, …
Vidiš na slovenski strani šikaro, gojišča komarov, podrti stadion, pa kakšnega upokojenca.