Moje mesto Radgona

Ker dva vikenda zaporedoma ne vzdržim, me je v soboto popoldne spet začelo pikati, ščemeti, črvičiti in kar je še podobnih “rajznfiberskih” stanj.
Po ne predolgem tuhtanju sem se odločil, da si bom v nedeljo ogledal dirko Moto GP, kar pa je pomenilo vrnitev domov do 13.00 (da pojem še kosilo preden se počim pred kišto).
Zaluštala se mi je Raduha po plezalni, ko pa sem svojo namero obelodanil, se je name prisesal naš najmanjši “klop”: “Ati, lahko grem s tabo?”

Kaj mi je preostalo drugega, kot da jo vzamem poleg, potrebno je bilo spremeniti samo cilj, in odločitev je bila Donačka gora.
Je blizu, je Gora (ker je treba gor), ima skale, zajle, grebensko prečenje, razglede (Uršlja, Peca, Kamniške, …), pa še tako čudovito klobaso se da zašpilat. Za smetano na torti pa sva bila od Rudijevega doma, pa vse okoli do zajl in po grebenu popolnoma sama (in v miru in tišini).
Plezalski ognjeni krst je Maja odlično prestala, na sestopu sva se že zmenila, da greva naslednji vikend spet nekam (zdaj pa me že cel ponedeljek sprašuje, kakšna je vremenska napoved).

Še nekaj slik.

Rečemo, ko nas zazebe. Ajs pa, ko pika v podplate.
Tako me je včeraj spet pikalo, pa sem naredil plan. Čudovit in izpiljen. Z začetkom ob 3.00 zjutraj. In kako se je sfižilo?

21.pa nekaj - v postelji, vroče, tišči, pojšter napoti, …, v glavnem, ne morem zaspati.
0.30 - zgodovina izpred 3 ur se ponavlja /&##?!**
1.30 - zdaj pa me je še lulat pitisnilo. Nič, grem na stranišče, se najem, oblečem, pa gremo.
2.00 - Prva poročila, v avtu na Spodnji Ščavnici
3.pa nekaj - Caffe to Go v Lopati
4.30 - Sstart v temi izpod Slapa Rinke, vse divje, videl sem medvede, Krjavlje, pa še koga.
5.25 - Iskanje markacij pod Frischaufovim domom na Okrešlju, v temi, shojenih potk pa milijon
5.30 - Dom je za mano
6.30 - Južina, pa čelado na bučo
6.45 - Tako, sedaj pa stvari postajajo resne, palice v rukzak, oči na peclje, roke zagret, pa po pravilu tronožnega napredovanja po skalah, grušču in pesku naprej. Par kapelj se je z ojačitvijo hvalabogu preselilo v dolino.
8.15 - Vrh. Končno. Mrzla gora. Preko kratkih rokavov hitro softshell, pa kapuco gor, roke v žepe, jabuka pa korni pa isostar, vpis v vpisno knjigo, branje vpisne knjige in iskanje Radgončanov (evribadi: “Haj Tomi!”), nazaj čelado gor, prej pa še trak za ušesa.
8.30 - Sestop. Še bolj pazljiv kot vzpon. Iskanje izgubljenih in obledelih markacij, ki pa so vse začuda dobro vidne in na najbolj pravih mestih.
10.45 - Čaj pa štemplanje na Okrešlju, nato skoraj prosti pad v dolino.
11.20 - Umivanje nog in obraza v ledeni Savinji (joj kak je pasalo), oblačenje civilke in frišnih zoknov.
11.35 - Odhod domov, vmes še en power sleep (pokonci sem bil že enih 27 ur, preveč zame ki rabim spanja kot en dojenček).

Slike na starem mestu (tokrat malo manj, sem bil deležen kritik, da dajem preveč slik gor :-))

Danes popoldne, trije policaji obstreljeni, strelec mrtev (linkov ne bom popal, ker je nasilja itak preveč).

Potem pa berem komentarje, večina bi kar Policijo s pendreki spustila na naše otroke, ki po parkih popivajo in razgrajajo.

JIM JE KDO MOGOČE POKAZAL KAJ DRUGEGA SE ŠE DA POČETI!

Sam sem bil v svojih najstniških letih patron prav posebne sorte, vrednot in avtoritet nisem priznaval, pa sedaj vseeno živim življenje po normah civilizacije in sem nasploh dokaj neškodljiv. Kaj mislite, kaj je pomagalo?
Represija ali seme dobrega, ki ga je nekdo nekoč zasadil?

Pisana zasedba enega starega baksla pa dveh mladičkov smo se lotili odkrivanja sveta in ponudbe na meji med Gorenjsko in Primorsko.
V petih čudovitih dneh smo si v sončnem vremenu ogledali Krn, čakali (in zaradi vetra ne dočakali) sončni zahod na vrhu Krna, raziskovali kaverne (luknje, kjer so živeli vojaki na fronti med prvo svetovno vojno), malo “pospravljali” za njimi (predvsem na Batognici), plezali po balvanih v idiličnem okolju Krnskega jezera (čeprav je za moj okus rahlo prehrupno), smučali v gojzarjih, se umivali s snežnico, …
Da pa ne bi bili samo šodrovci smo se pridružili Čehom, Madžarom, Angležem, …, pri vodnih športih. Prvi dan rafting na Soči, ki je imela 9 stopinj, drugi dan pa soteskanje v soteski potoka Sušec, kjer je bila voda malo toplejša, slapovi pa zato nič nižji.

Več slik.

Planinci PD Radgona smo ponovno preživeli teden dni pod žgočim soncem in šotori.
Letos v Dovju, kraju, kjer je služboval (in je tudi pokopan) Jakob Aljaž, človek ki je kupil Triglav, nanj postavil nekaj simbolov Slovenstva, bil radoveden kaj je na drugi strani Peričnika, …, v glavnem živel je življenje polno vzponov in spustov (čisto po mojem okusu).
Nadaljevali smo tradicijo, opravili nekaj izletov v vročem vremenu s perfetktnimi razgledi (Slap Peričnik, Triglav, Grančišče, Tamar, Mala Mojstrovka, Slemenove špice, …), vsak dan dobili nekaj za jesti, spali včasih v šotoru, včasih na koči, včasih pa na travniku, se umivali kot v hotelu s petimi zvezdicami, nabijali žogo, …, uživali v razgledih, …

Več slik na starem mestu.

… so namenjene hitrejšemu, varnejšemu, manj stresnemu potovanju.

Ne pa pobiranju davkov in odiranju gostov.

Zaradi neumnosti naših politikov se sedaj Poljaki pa še kdo (ki po mojem mnenju čisto upravičeno za 12 km avtoceste nočejo kupiti vinjete) izgubljajo tam okrog Radehove, Sv. Ane, …
Moramo si priznati, da si s tovrstnimi potezami nabiramo ugled banana države oz. prestolnice Balkana.

Sedem, ja sedem let je minilo kar je zadnjič peljal gojzarje na sprehod. Lenuh leni. Izgovorov v vmesnem času je bilo milijon (ne bom jih našteval). Star slovenski pregovor pravi, da po vsakem dežju posije sonce. Nama je sicer posijalo po megli, pa malo prepozno, breg pa je vseeno bil tapravi.

Vstala sva ob pol štirih zjutraj (rana ura, slovenskih fantov grob), se zapeljala 150 km daleč, da sva potem še 6 ur in pol brusila pete.
Štartala sva pod Planino Podvežak (kjer sva bila podučena, da je dirkanje po asfaltu za pusije), nadaljevala do Kocbekovega doma na Korošici, malo s pomočjo trme malo pa s pomočjo rok pririnila na vrh Ojstrice (2350 m), se preko Male Ojstrice spustila nazaj na Planino Podvežak in …, ne, nisva šla domov, šla sva na lignje (pohane).
Natakar je povprašal, če nama naredi porcijo skupaj, pa sva si zaželela vsak svojo. Kasneje vseeno prinese pladenj (kot za ploščo), pa si misliva, ok, si bova pa “dol jemala”. Samo kaj, če je hudič kelnerski prinesel še en enak pladenj. V glavnem, vsak je zmazal tri porcije (človeške), pomfrija pa nisa zmogla.

Zgornja fotka je nastala, ko sva se že vračala. Pomilovala sva “zamudnike”, ki jih bodo preganjale nevihte in preklinjala samega sebe, zakaj nisva bila kakšno uro in pol kasneje, da bi imela tudi kaj od razgledov.

Več slik pa je tam kot ponavadi.

Se gremo blokade. Z južnimi sosedi. Pa nas so blokirali, prav tako sosedje, severni in zahodni, …
Pa so sosedje rekli, da se ne grejo več.

Imam občutek, da so ugotovili, da je vsa ta nategancija iz strani Slovenije in EU samo krinka za izplačila sejnin, dnevnic, potnih stroškov, …, česa pod mizo, …

Zdaj pa bodo vsi skakali in jih moledovali, naj se ja še dalje p(re)ogovarjajo, da bo ja še kakšen evrček za povrh v mošnjičku.

V glavnem, v nedeljo grem dol, Dalmatinci nas pričakujejo (pa našega jurja štiristo tudi :-)), en teden bom jutranjo kavo namesto po tankštelah pil na obali in gledal Ugljan in Pašman, spil bom kakšno dobro (licenčni Becks ali Tuborg ali domače Karlovačko ali Ožujsko - ki gladko nesejo scat scalnico iz Laškega) pivo v še boljši družbi, vroče mi bo ko psu - hvala bogu za morje, …, in se mi bo sladko j******* za vse namišljene probleme naših in njihovih strašnih političnih elit.

Einstein je rekel, da sta neskončni samo dve stvari.

Vesolje in človeška neumnost. Pravzaprav za vesolje ni bil čisto prepričan.

Dokaze o neskončnosti človeške neumnosti smo si ogledovali dva dni v organizaciji PD Radgona. Na Soški fronti je v letih od 1915 do 1917 pustilo življenje cca 1.000.000 ljudi. 10 na meter fronte. Če bi jih zložil enega ob drugega bi jih moral zložiti v pet vrst.
Koliko je bilo ostalih udeležencev ne vem, vem pa, da so praktično vsi strašno trpeli v nečloveških razmerah pri “branjenju” interesov starodobnih tajkunov.

V opomin vsem so fotografije na starem mestu, obenem pa naj bodo povabilo v tiste kraje, kjer se stikajo visokogorje, divje reke, Primorje in Alpe, zgodovina in moderna doba, …

Planina Konjščica, 1.3.2009, dobrih 1400 m nad morjem, vreme za kratke rokave.

Dva dni smo se potepali po hribih nad Pokljuko, odlično.

Slike v galeriji.