Moje mesto Radgona

Planinci PD Radgona smo ponovno preživeli teden dni pod žgočim soncem in šotori.
Letos v Dovju, kraju, kjer je služboval (in je tudi pokopan) Jakob Aljaž, človek ki je kupil Triglav, nanj postavil nekaj simbolov Slovenstva, bil radoveden kaj je na drugi strani Peričnika, …, v glavnem živel je življenje polno vzponov in spustov (čisto po mojem okusu).
Nadaljevali smo tradicijo, opravili nekaj izletov v vročem vremenu s perfetktnimi razgledi (Slap Peričnik, Triglav, Grančišče, Tamar, Mala Mojstrovka, Slemenove špice, …), vsak dan dobili nekaj za jesti, spali včasih v šotoru, včasih na koči, včasih pa na travniku, se umivali kot v hotelu s petimi zvezdicami, nabijali žogo, …, uživali v razgledih, …

Več slik na starem mestu.

Sedem, ja sedem let je minilo kar je zadnjič peljal gojzarje na sprehod. Lenuh leni. Izgovorov v vmesnem času je bilo milijon (ne bom jih našteval). Star slovenski pregovor pravi, da po vsakem dežju posije sonce. Nama je sicer posijalo po megli, pa malo prepozno, breg pa je vseeno bil tapravi.

Vstala sva ob pol štirih zjutraj (rana ura, slovenskih fantov grob), se zapeljala 150 km daleč, da sva potem še 6 ur in pol brusila pete.
Štartala sva pod Planino Podvežak (kjer sva bila podučena, da je dirkanje po asfaltu za pusije), nadaljevala do Kocbekovega doma na Korošici, malo s pomočjo trme malo pa s pomočjo rok pririnila na vrh Ojstrice (2350 m), se preko Male Ojstrice spustila nazaj na Planino Podvežak in …, ne, nisva šla domov, šla sva na lignje (pohane).
Natakar je povprašal, če nama naredi porcijo skupaj, pa sva si zaželela vsak svojo. Kasneje vseeno prinese pladenj (kot za ploščo), pa si misliva, ok, si bova pa “dol jemala”. Samo kaj, če je hudič kelnerski prinesel še en enak pladenj. V glavnem, vsak je zmazal tri porcije (človeške), pomfrija pa nisa zmogla.

Zgornja fotka je nastala, ko sva se že vračala. Pomilovala sva “zamudnike”, ki jih bodo preganjale nevihte in preklinjala samega sebe, zakaj nisva bila kakšno uro in pol kasneje, da bi imela tudi kaj od razgledov.

Več slik pa je tam kot ponavadi.

Einstein je rekel, da sta neskončni samo dve stvari.

Vesolje in človeška neumnost. Pravzaprav za vesolje ni bil čisto prepričan.

Dokaze o neskončnosti človeške neumnosti smo si ogledovali dva dni v organizaciji PD Radgona. Na Soški fronti je v letih od 1915 do 1917 pustilo življenje cca 1.000.000 ljudi. 10 na meter fronte. Če bi jih zložil enega ob drugega bi jih moral zložiti v pet vrst.
Koliko je bilo ostalih udeležencev ne vem, vem pa, da so praktično vsi strašno trpeli v nečloveških razmerah pri “branjenju” interesov starodobnih tajkunov.

V opomin vsem so fotografije na starem mestu, obenem pa naj bodo povabilo v tiste kraje, kjer se stikajo visokogorje, divje reke, Primorje in Alpe, zgodovina in moderna doba, …

Planina Konjščica, 1.3.2009, dobrih 1400 m nad morjem, vreme za kratke rokave.

Dva dni smo se potepali po hribih nad Pokljuko, odlično.

Slike v galeriji.

V organizaciji PD Radgona smo se danes z našimi nadebudneži lotili plezarije na umetni steni Gimnazije Ptuj. Nekari so kot pravi spajdermeni, ostali se trudijo, zabavajo pa se vsi.

Po dolgem času pa sem spet “zakurblal” Pentaxa, rezultati so na starem mestu.

Vsi poznate planince, ste pa verjetno slišali tudi za gornike, pa hribovce, ljubitelje narave in gora, …
Krovna organizacija večine teh, ki radi hodimo gor (zato pa ponavadi rabimo tudi breg), bi naj bila Planinska zveza Slovenija.

Ki ji je sedaj uspelo začeti predpisovati, kako se bomo imenovali.

Beseda planinec izhaja iz planin, kar so bili v starih časih kraji malo višje, kjer se je poleti paslo, obenem pa izdelalo še kakšen mlečni produkt. Zakaj je PZS pograbila ta izraz mi sicer ni znano in ne jasno, dejstvo pa je, da planine počasi izumirajo, in ne vem, zakaj bi se ljubitelji gora morali imenovati točno tako.

Nadalje me vedno rajzezi, ko se takšna organizacija, ki ji plačujem članarino z željo, da skrbi za gorsko okolje, za zavetišča, za označevanje poti, …, ukvarja z vsem ostalim, samo s tem za kar je poklicana ne. Morda bo pa bolje, če se včlanim v kakšen Alpenverein.

Še debata o tem na forumu PZS.

… ma dva okrogla (če je sreča) potača, pa enega osla ka guni.

Danes, dne 10.8.2008 zjutraj so se v skriti dolini nekje pod slovenskimi gorami začele dogajati čudne stvari. Vegetarijanec DS je hotel pojesti en hlod, rešila ga je prisebnost JU, ki mu je najhujšo lakoto potešil s sendvičem, katerega skrivnostne sestavine pa DS niso bile preveč po godu.
Kasneje se je DS kljub prepričevanju ostalih članov ekipe odpravil na skrito nalogo, in sicer peš v najhujšo goščo. Med pripravamai je zaupal edino svoji asistentki. Med sledenjem smo opazili skrivne znake, nasad bojnih strupov, čudne meglice utekočinjenega dušika (zakaj hudiča ga potrebuje nam ni uspelo odkriti - morda kuri bradavice), veliko se je posvetoval z asistentko, postavljal čudna obeležja in uporabljal najsodobnejšo dokumentacijsko opremo.

Pot nas je vodila preko prepadov in mimo mogočnih voda.

Ko smo že mislili, da smo odkrili, na kakšni skrivni nalogi je DS, smo prišli do jezera, v katerega črnih globočinah se je skrivala prava resnica. Do nje smo se dokopali z uporabo našega skrivnega orožja (glavne sestavine so pohani lignji, tatarska omaka, zelena solata, zeljova solata, kumarice, paradižnik in radler). In resnica je bila čisto enostavna.

DS ne mara vložene paprike, fuj, fej, fuj in fej!

PS, kako pa smo uživali danes in nas baterije niso izdale pa si oglejte, kje drugje kot na starem mestu.

* Vegetarijanec- beseda izhaja iz Indijanščine in pomeni “slab lovec”.

Legenda govori o lovcu Krofiču, ki naj bi na goro sledil gamsa, vendar se je zaplezal in ni mogel dol. župnik mu od spodaj je dal odvezo in mu rekel, naj vrže puško v globino in če bo ostala cela, naj skoči. Puška se je razbila, župnik pa je rekel, da je ostala cela. Lovec je skočil in…. Po njem je dobila ime Krofička, ki ji domačini pravijo Grofička.

Druga legenda pa govori o mladem kmečkem fantu, ki je bil neskončno zaljubljen v mlado grofično, njej pa je njegova pozornost neskončno prijala, a ljubila ga ni, zanjo je bil prenizkega stanu. Mladenič jo je popeljal na vrh hriba, ji tam izpovedal ljubezen, a ona ga je zavrnila. Zato se je spremenila v goro, ki se danes imenuje Krofička (nekoč Grofička), mladenič pa se je od žalosti utopil v Savinji in danes se izplača biti previden, kajti spremenil se je v povodnega moža, ki vas lahko preseneti, kadar si hladite v Savinji stopala, utrujena od dolge hoje po čudovitih predelih Solčavskega. In od takrat naj bi, če fant na Krofičko popelje žensko, ki mu je všeč, se na vrhu ljubila, če pa ga dekle zavrne, se spremeni v kamen. Zato previdno!!!

Hlad (14°C), sonce, razgledi, vzpon, švic, zajle, …, tako pa je izgledalo moje nedeljsko dopoldne - brez puške in grofice. Ni mi žal :-).

Žal mi je edino, da sem pozabil napolniti baterije za fotoaparat, zato je tokratni prispevek malo bolj skromen.

V Podpeci, pri Matjažu (verjetno sorodniku znamenitega kralja, podobna sta si :-)), so taborili mladi planinci PD Radgona.

Vreme je bilo celi teden, otroci so bili pridni, Peca je še vedno visoka 2125 m in prepredena z rudniškimi rovi, spremljajoče dogajanje je bilo pestro, jedli smo 8x na dan, …

Več slik je na starem mestu